  Z DOS/Windows na Linux
  Guido Gonzato, guido@ibogfs.cineca.it
  v1.3.0, 15. april 1998

  Ta HOWTO je posveen vsem bodoim bivim uporabnikom sistemov DOS in
  Windows, ki so se odloili za prehod na Linux, prost klon Unixa. Ta
  spis naj bi bralcu pomagal prestaviti svoje znanje sistemov DOS in
  Windows v novo okolje, kot tudi ponudil nasvete glede izmenjave
  datotek in virov med enim in drugim operacijskim sistemom.
  ______________________________________________________________________


  Kazalo


  1. Uvod

     1.1 Je Linux prava stvar za vas?
     1.2 Je. Povejte mi ve o njem!
        1.2.1 Uvodni pojmi
        1.2.2 Kako do pomoi
     1.3 Dogovori

  2. Za nestrpne

  3. Datoteke in programi

     3.1 Datoteke: uvodni pojmi
     3.2 Simbolne povezave
     3.3 Dovolilnice in lastnitvo nad datotekami
     3.4 Datoteke: primerjava ukazov
        3.4.1 Primeri
     3.5 Poganjanje programov: veopravilnost in seanse
     3.6 Poganjanje programov na drugih raunalnikih

  4. Imeniki

     4.1 Imeniki: pripravljalni pojmi
     4.2 Imeniki in dovolilnice
     4.3 Imeniki: vzporedba ukazov
        4.3.1 Primeri

  5. Disketniki, diski in podobno

     5.1 Delo z enotami po dosovsko
     5.2 Delo z enotami v duhu Unixa
     5.3 Varnostne kopije

  6. Kaj pa okna?

  7. Ukrojitev sistema

     7.1 Sistemske inicializacijske datoteke
     7.2 Programske inicializacijske datoteke

  8. Kanek programiranja

     8.1 Skripte: datoteke .BAT na steroidih
     8.2 C za vas

  9. Preostali 1%

     9.1 Arhiviranje datotek: tar in gzip
     9.2 Nameanje dodatnih programov
     9.3 Nasveti brez katerih ne gre
     9.4 Kje najdemo programe
     9.5 Sladkorki
     9.6 Pripone imen datotek in programi, ki jih uporabljajo
     9.7 Pretvorba datotek

  10. Konec, zaenkrat

     10.1 Copyright
     10.2 Pravni poduk


  ______________________________________________________________________


  1.  Uvod


  1.1.  Je Linux prava stvar za vas?

  Bi tudi vi radi preli z okolja DOS/Windows na Linux? Dobra ideja:
  Linux je tehnino superioren glede na DOS, Windows 95 in celo glede na
  Windows NT. Ampak pazite: e niste iz prave zvrsti uporabnikov, morda
  za vas ne bo uporaben. V resnici se DOS in Windows uporabljata
  veinoma za igranje igric in pisarnika opravila, medtem ko Linux
  blesti pri omrenih povezavah, razvoju programja in pisanju
  znanstvenih programov. Linux je izjemno zmogljiv, vendar pa navadno
  zahteva nekaj asa, preden se nauite krotiti to mo. e torej
  veinoma uporabljate raunalnik za pisarnika dela, ali e nimate
  pravega veselja do uenja novih ukazov in pojmov, potem Linux verjetno
  ni za vas.

  Dela se sicer na tem, da bi bil Linux enostavneji za uporabo, vseeno
  pa ne priakujte, da ga boste obvladali, ne da bi prebrali veliko
  dokumentacije in ga vsaj nekaj mesecev uporabljali. Linux vam ne bo
  dal instantnih rezultatov. Navzlic tem opozorilom pa vam stoodstotno
  zagotavljam, da ste, e ste le pravi tip uporabnice ali uporabnika, v
  Linuxu nali svojo raunalniko Nirvano, in da ne boste nikoli ve
  hoteli iti nazaj na DOS ali Windows. In mimogrede: Linux ter DOS in
  Windows lahko mirno sobivajo na istem stroju.

  Predpogoji za ta spis: predpostavljam, da

  *  poznate osnovne ukaze in pojme okolja DOS

  *  je Linux, po monosti skupaj z X Window System, e pravilno
     nameen na vaem osebnem raunalniku

  *  je vaa ukazna lupina (ekvivalent COMMAND.COM) bash.

  e ni poudarjeno drugae, se vse informacije v tem spisu nanaajo na
  slabi stari DOS. Tu in tam se najde kakna informacija o Windows,
  vdite pa, da sta Windws in Linux popolnoma razlina pojma, za razliko
  od okolja DOS, ki je, resda uborna, paralela Unixu. Prosim, razumite
  tudi, da ta spis ni ne celovit uvod v Linux, niti prironik za njegovo
  nastavitev.


  1.2.  Je. Povejte mi ve o njem!


  Na svoj raunalnik ste namestili Linux in vse potrebne programe.
  Ustvarili ste svoj uporabniki raun (e ga e niste, napravite to
  takoj z ukazom adduser), in Linux lepo tee. Ravnokar ste vnesli svoje
  uporabniko ime in geslo, in zdaj ste se zazrli v zaslon z mislijo:
  ,,No, kaj pa zdaj?``

  Ne obupujte. Skoraj ste e pripravljeni, da boste poeli vse stvari,
  ki ste jih poeli pod DOS/Windows, in e mnogo ve. Pod prejnjim
  okoljem ste verjetno poeli naslednje stvari:

  *  poganjali ste programe; ustvarjali, prepisovali, pregledovali,
     brisali, tiskali in preimenovali datoteke

  *  z ukazi CD, MD, RD in DIR ste se premikali po vaih imenikih,
     ustvarjali nove, jih brisali, in izpisovali njihovo vsebino

  *  formatirali ste diskete in prepisovali datoteke z njih na disk in
     nazaj
  *  okolje ste si prikrojili po svoje

  *  pisali ste datoteke .BAT in programirali v svojem najljubem
     programskem jeziku

  *  preostali 1%

  Razveselili se boste novice, da se vsa omenjena opravila izvajajo pod
  Linuxom na podoben nain. V okolju DOS povpreni uporabnik uporablja
  le kak ducat od nekaj ez 100 obstojeih ukazov, podobno do neke mere
  velja za Linux.


  1.2.1.  Uvodni pojmi

  Najbolji nain, da se nauite esa novega je, da tudi sami skoite v
  vodo. Eksperimentiranje in igranje z Linuxom je nadvse priporoljivo,
  saj z njim ne morete pokodovati sistema. Nekaj tok:

  *  Najprej se nauite, kako varno konate delo z Linuxom. e ste v
     tekstovnem nainu, pritisnite <CTRL-ALT-DEL>, poakajte, da se
     sistem znova zaene, in raunalnik ugasnite, e preden zane z
     diska nalagati operacijski sistem. e delate v okolju X Window
     System, pritisnite najprej <CTRL-ALT-BACKSPACE>, da se vrnete v
     tekstovni nain, potem pa e  <CTRL-ALT-DEL>. Nikoli ne ugaajte
     raunalnika ali pritiskajte tipke Reset sredi dela, to lahko
     pokoduje vae podatke na disku.

  *  Za razliko od okolja DOS/Windows ima Linux vgrajene varnostne
     mehanizme. Datoteke in imeniki imajo dovoljenje za pisanje in
     branje, in kot rezultat tega, do nekaterih kot navaden uporabnik ne
     morete (oglejte si e razdelek ``Dovolilnice in lastnitvo nad
     datotekami''. DOS vam na drugi strani dovoli, da pobriete celotno
     vsebino vaega diska.

  *  Obstaja posebni ,,superuporabnik`` z imenom ,,root``. To je
     upravnik sistema, ki ima dovolj moi, da lahko odloa o ivljenju
     in smrti stroja. e delate na svojem osebnem raunalniku, boste
     sami morali tudi upravljati sistem. Delati kot root je nevarno:
     vsaka napaka lahko resno pokoduje ali celo unii celoten sistem,
     enako kot pod DOS/Windows. Zato se prijavite kot root le, e res ne
     gre drugae.

  *  V precejnji meri je za kompleksnost Linuxa kriva njegova izjemna
     nastavljivost; takoreko vsako njegovo lastnost in vsak program si
     lahko prek ene ali veih nastavitvenih datotek prikrojite po
     lastnih eljah in potrebah. Zapletenost je pa cena, ki smo jo
     plaali za to monost.

  *  Preusmeritev in nizanje ukazov sta obstranski strani v DOS, v
     Linuxu pa zelo pomembni in predvsem neprimerno moneji. Preproste
     ukaze lahko nanizate za dosego zapletenih opravil. Mono
     priporoam, da se nauite ravnanja z njimi.


  1.2.2.  Kako do pomoi

  Mnogo nainov je, kako priti do pomoi, e se z Linuxom kaj zatakne.
  Najpomembneji so:

  *  Branje navodil. Resno mislim. eprav lahko spis, ki ga berete,
     slui kot uvod v Linux, ne more nadomestiti branja katere od
     naslednjih knjig: Matt Welsh ,,Linux Installation and Getting
     Started`` ( <http://metalab.unc.edu/mdw/LDP/gs/gs.html>, slovenski
     prevod je v pripravi), Larry Greenfield ,,Linux User Guide``
     (<ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/linux-doc-project/users-
     guide>), in spisek pogosto zastavljanih vpraanj o Linuxu
     (<http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Linux-FAQ-sl.html>).
     Imejte slabo vest, dokler ne preberete vsaj ene od njih.

  *  Dokumentacijo za nameene programske pakete dostikrat najdete v
     podimenikih imenika /usr/doc/.

  *  Navodila za katerega od internih ukazov ukazne lupine dobite z
     ukazom help. Izrpneje informacije dobite z ukazoma man bash ali
     info bash.

  *  Navodila za posamezen ukaz dobite z ukazom man ukaz. Ta prikae
     stran iz prironika (angl. manual), ki pripada iskanemu ukazu.
     Alternativa je ukaz info ukaz, ki, e je na voljo, priklie
     poglavje ukaz iz informacijskega sistema info. Hipertekstni
     informacijski sistem info prvi hip morda ne deluje najbolj
     intuitivno. In konno lahko poskusite apropos ukaz ali whatis ukaz.
     Iz vseh natetih dokumentacijskih sistemov se izmotate s pritiskom
     na tipko ,q`.


  1.3.  Dogovori


  V tem spisu bodo zgledi pogosto sledili naslednjemu vzorcu: z <...>
  oznaimo obvezni argument ukaza, z [...] pa neobveznega. Primer:

       $ tar -tf <datoteka.tar> [> preusmerjena_datoteka]

  datoteka.tar mora biti doloena, preusmeritev v preusmerjeno_datoteko
  pa je neobvezna.

  Koderkoli je kot pozivnik pri zgledu ukaza zapisan znak ,#`, to
  pomeni, da lahko ukaz izvede samo root.


  2.  Za nestrpne


  Vas e srbijo prsti? Oglejte si naslednjo tabelo:


  DOS                     Linux                   Opombe
  ----------------------------------------------------------------------------

  ATTRIB (+-)attr file    chmod <mode> file       isto nekaj drugega
  BACKUP                  tar -Mcvf device dir/   prav tako
  CD dirname\             cd dirname/             skoraj enaka skladnja
  COPY file1 file2        cp file1 file2          prav tako
  DEL file                rm file                 pazite -- ukaza undelete ni
  DELTREE dirname         rm -R dirname/          prav tako
  DIR                     ls                      razlina skladnja
  DIR file /S             find . -name file       povsem razlina
  EDIT file               vi file                 ne vem, e vam bo ve
                          jstar file              ta je tak kot edit v DOS
  FORMAT                  fdformat,
                          mount, umount           precej drugana skladnja
  HELP command            man command,            ista filozofija
                          info command
  MD dirname              mkdir dirname/          skoraj enaka skladnja
  MOVE file1 file2        mv file1 file2          prav tako
  NUL                     /dev/null               prav tako
  PRINT file              lpr file                prav tako
  PRN                     /dev/lp0,
                          /dev/lp1                prav tako
  RD dirname              rmdir dirname/          prav tako
  REN file1 file2         mv file1 file2          ne gre za ve datotek
  RESTORE                 tar -Mxpvf device       razlina skladnja
  TYPE file               less file               bistveno bolji
  WIN                     startx                  kot severni in juni teaj!


  e vam ta tabela ne zadoa, si oglejte naslednje razdelke.


  3.  Datoteke in programi


  3.1.  Datoteke: uvodni pojmi


  Struktura imenikov in datotek na Linuxu je zelo podobna tisti na
  DOS/Windows. Datoteke imajo imena, za katera veljajo doloena pravila,
  in so shranjena v imenikih. Nekatere od njih so programi, in veina
  med njimi pozna ukazne izbire. Nadalje, uporabljate lahko dokerje,
  preusmeritve in nizanje ukazov. Obstaja le nekaj manjih razlik:

  *  V DOS velja za imena datotek omejitev 8+3 (do osem znakov imena, do
     tri znake pripone), npr. NOTENOUG.TXT. Pod Linuxom so stvari lepe.
     e ste namestili Linux z datotenim sistemom, kot sta na primer
     ext2 ali umsdos, lahko uporabljate dalja imena datotek (do 255
     znakov) in ve kot eno piko v imenu, na primer
     To_je.zelo_dolgo.IME.datoteke. Verjetno ste opazili, da sem
     uporabil velike in male rke, to je zato, ker...

  *  Linux razlikuje med velikimi in malimi rkami v imenih datotek ali
     ukazov. Zato sta DATOTEKA.tar.gz in datoteka.tar.gz dve razlini
     datoteki. ls pomeni ukaz; LS pomeni napako.

  *  Posebno opozorilo za uporabnike Windows 95. e ime datoteke vsebuje
     presledke (kar ni pametno, je pa naeloma mono), morate pri vsakem
     sklicu nanj navesti takno ime znotraj dvojnih narekovajev. Zgled:


  $ # naslednji ukaz ustvari imenik "Stare datoteke"
  $ mkdir "Stare datoteke"
  $ ls
  Stare datoteke  bin             tmp


  Nadalje: nekateri znaki niso dovoljeni, med njimi so !*$&.

  *  Nobenih obveznih pripon kot na primer .COM in .EXE za programe ali
     .BAT za paketne datoteke ni. Izvodljive datoteke so oznaene z
     zvezdico ,*` na koncu, kadar izpiete vsebino imenika z ukazom ls
     -F. Na primer:

       $ ls -F
       I_am_a_dir/   cindy.jpg    cjpg*   letter_to_Joe    my_1st_script*  old~

     Datoteki cjpg* in my_1st_script* sta izvodljivi, torej programa. V DOS
     imajo varnostne kopije pripono .BAK; v Linuxu se konajo s tildo ,~`.
     e nekaj: e se ime datoteke zane s piko, na primer .skrita_datoteka,
     ga ukaz ls ne prikae.

  *  Izbire v programih za DOS navadno uvede poevnica (npr. /izbira), v
     programih na Linuxu in Unixu nasplono pa ena ali dve rtici, torej
     -izbira ali --dolga-izbira. Ukaz dir /s, na primer, tako postane ls
     -R. Verjetno ste e opazili, da tudi mnogi programi za DOS
     uporabljajo ta stil doloanja izbir, med njimi PKZIP in ARJ.

  Zdaj lahko tudi preskoite na razdelek ``Datoteke: primerjava
  ukazov'', na vaem mestu pa bi bral dalje.


  3.2.  Simbolne povezave


  Unix pozna zvrst datoteke, ki na DOS ne obstaja: simbolne povezave.
  Lahko si jih zamiljamo kot kazalce na datoteke ali imenike, in jih
  lahko uporabljamo namesto datotek ali imenikov, na katere kaejo;
  podobno kot blinjice na Windows 95. Primera simbolnih povezav sta
  imenik /usr/X11, ki kae na /usr/X11R6/ in enota /dev/modem, ki kae
  bodisi na /dev/cua0 ali /dev/cua1.

  Simbolno povezavo napravimo takole:

       $ ln -s <datoteka_ali_imenik> <ime_povezave>

  Zgled:

       $ ln -s /usr/doc/g77/DOC g77manual.txt

  Zdaj se lahko sklicujemo na g77manual.txt namesto na /usr/doc/g77/DOC.
  Simbolnim povezavam se pri izpisu vsebine imenika doda znak ,@` na
  koncu.

       $ ls -F
       g77manual.txt@
       $ ls -l
       (druge rei...)           g77manual.txt -> /usr/doc/g77/DOC


  3.3.  Dovolilnice in lastnitvo nad datotekami


  Datoteke in imeniki v DOS imajo lahko naslednje prilastke: A
  (arhivski), H (skrit, angl. hidden), R (dovoljen samo za branje, angl.
  read-only), ali S (sistemski). Samo H in R sta smiselna tudi pod
  Linuxom: imena skritih datotek in imenikov se zanejo s piko, o
  prilastku R pa ve v nadaljevanju.

  Pod Unixom ima vsaka datoteka dovolilnice (angl. permissions) in
  lastnika (angl. owner), ki nadalje pripada eni ali veim skupinam
  uporabnikov (group). Poglejmo si naslednji primer:

       $ ls -l /bin/ls
       -rwxr-xr-x  1  root  bin  27281 Aug 15 1995 /bin/ls*

  Ime datoteke, /bin/ls, je izpisano v zadnjem polju. Prvo polje so
  dovolilnice za datoteko. Vidimo tudi, da je lastnik datoteke root,
  pripada pa skupini bin. Ostale informacije zaenkrat pustimo ob strani
  in si oglejmo dovolilnice. -rwxr-xr-x pomeni, od leve proti desni:

  Prvi - je zvrst datoteke (- je navadna datoteka, d imenik, l simbolna
  povezava in tako dalje.) Preostale znake beremo v trojicah. rwx so
  dovolilnice za lastnika. Ta lahko datoteko bere (read), pie oz. brie
  (write) in izvaja (execute).  r-x so dovolilnice za uporabnike iz
  skupine bin. Ti jo lahko berejo (read) in izvajajo (execute), ne
  morejo pa je spreminjati (pisati ali brisati). Pojma skupine zaenkrat
  ne bomo obravnavali; dokler ste zaetnik ali zaetnica, lahko
  preivite tudi brez njega.  Zadnji r-x so dovolilnice za vse ostale
  uporabnike. Tudi ti lahko datoteko berejo in izvajajo, ne morejo pa je
  spreminjati.

  Tudi imenik /bin ima svoje dovolilnice; za podrobnosti si oglejte
  ``Imeniki in dovolilnice''. Dovolilnice so razlog, zakaj ne morete
  pobrisati datoteke /bin/sl, razen e niste root: nimate dovoljenja za
  spreminjanje te datoteke. Dovolilnice za posamezno datoteko lahko
  spreminjate z ukazom:

       $ chmod <kdoXdovoljenje> <datoteka>

  ,,Kdo`` je lahko u (uporabnik, torej lastnik), g (skupina), ali o
  (ostali). Namesto X stoji bodisi + (izdamo dovolilnico) ali -
  (prekliemo dovolilnico). In konno, ,,dovoljenje`` je lahko r
  (dovoljenje za branje, angl. read), w (dovoljenje za pisanje oz.
  spreminjanje; angl. write), ali x (dovoljenje za izvajanje, angl.
  execute). Sledi nekaj obiajnih primerov uporabe ukaza chmod:

       $ chmod +x datoteka

  Datoteko smo napravili izvodljivo.

       $ chmod go-rw datoteka

  Umaknili smo dovoljenje za branje in pisanje za skupino in vse ostale,
  datoteko lahko bere in spreminja le e lastnik.

       $ chmod ugo+rwx datoteko.

  S takno dovolilnico lahko vsakdo bere, spreminja ali izvaja datoteko.

       # chmod +s datoteka

  Izdali smo dovolilnico, s katero lahko vsakdo izvaja to datoteko z
  enakimi pooblastili, kot jih ima lastnik te datoteke (obiajno
  datoteke izvajamo z lastnimi pooblastili). To je takoimenovana
  datoteka vrste ,,setuid`` ali ,,suid``. Navadno gre za sistemske
  datoteke kot npr. strenik X, katerih lastnik je root, saj lahko le z
  njegovimi pooblastili dostopamo do nekaterih sistemskih virov.

  Na dovolilnice se lahko sklicujemo tudi z osmiko kodo: rwxr-xr-x tako
  na primer izrazimo kot 755 (vsaki rki iz trojice ustreza en bit: ---
  je 0, --x je 1, -w- je 2, -wx je 3 itd.). Na prvi pogled zgleda
  teavno, z nekaj prakse pa boste hitro razumeli koncept.

  Edino superuporabnik, root, lahko spreminja dovolilnice za katerokoli
  datoteko na sistemu, ostali pa le svoje. RMP.


  3.4.  Datoteke: primerjava ukazov


  Na levi je ukaz DOS, na desni enakovredni ukaz v Linuxu

  ATTRIB:         chmod
  COPY:           cp
  DEL:            rm
  MOVE:           mv
  REN:            mv
  TYPE:           more, less, cat

  Preusmeritev in nizanje ukazov:  < > >> |

  Dokerji: * ?

  nul:        /dev/null

  prn, lpt1:  /dev/lp0 or /dev/lp1; lpr


  3.4.1.  Primeri


       DOS                                     Linux
       ---------------------------------------------------------------------

       C:\GUIDO>ATTRIB +R FILE.TXT            $ chmod 400 file.txt
       C:\GUIDO>COPY JOE.TXT JOE.DOC          $ cp joe.txt joe.doc
       C:\GUIDO>COPY *.* TOTAL                $ cat * > total
       C:\GUIDO>COPY FRACTALS.DOC PRN         $ cp fractals.doc /dev/lp1
       C:\GUIDO>DEL TEMP                      $ rm temp
       C:\GUIDO>DEL *.BAK                     $ rm *~
       C:\GUIDO>MOVE PAPER.TXT TMP\           $ mv paper.txt tmp/
       C:\GUIDO>REN PAPER.TXT PAPER.ASC       $ mv paper.txt paper.asc
       C:\GUIDO>PRINT LETTER.TXT              $ lpr letter.txt
       C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT               $ more letter.txt
       C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT               $ less letter.txt
       C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT > NUL         $ cat letter.txt > /dev/null
               n/a                            $ more *.txt *.asc
               n/a                            $ cat section*.txt | less

  Opombe:

  *  Doker * je na Linuxu pametneji: * ujame vse datoteke razen
     skritih; .* ujame vse skrite datoteke (vendar tudi trenutni imenik
     ,.` in imenik nad njim, ,..`, zato previdno!); *.* ujame le tiste
     datoteke, ki imajo sredi imena piko, ali pa se konajo s piko. p*r
     ujame ,,parameter`` kot ,,papir``; *c* ujame tako ,,Kitajec`` kot
     ,,akcija``.

  *  Pri uporabi more pritiskajte <SPACE> za naslednjo stran, ,q` za
     konec.  Ukaz less je bolj intuitiven in dovoljuje uporabo
     kurzorskih tipk.

  *  Ni takega kot UNDELETE ne obstaja, zato dvakrat premislite, preden
     karkoli pobriete.

  *  Dodatno k preusmeritvam < > >>, ki jih poznamo iz DOS, dovoljuje
     Linux tudi prusmeritve oblike 2>. S slednjo preusmerimo standardni
     izhod za napake (stderr); konstrukt 2>&1 tako preusmeri standardni
     izhod za napake (stderr) na standardni izhod (stdout), 1>&2 pa
     obratno.

  *  Linux pozna e eno zvrst dokerjev []. Uporaba: [abc]* ujame vse
     datoteke, katerih imena se zano z a, b, c; *[I-N1-3] pa vsa imena,
     ki se konajo na I, J, K, L, M, N, 1, 2, 3;

  *  Ukaz lpr <file> natisne datoteko v ozadju. e vas zanima, kaj se z
     njo dogaja in na katerem mestu v vrsti za tiskanje se nahaja,
     uporabite lpq; iz vrste za tiskanje jo umaknemo z ukazom lprm;

  *  Nobenega ukaza ni, ki bi se obnaal kot RENAME v DOS; konkretno, mv
     *.xxx *.yyy ne napravi tega, kar si morda elite, da bi. Namesto
     tega lahko uporabite spodnjo skripto, oglejte si razdelek ``Skripte
     ukazne lupine: datoteke .BAT na steroidih'' za podrobnosti.

     ___________________________________________________________________
     #!/bin/sh
     # ren: preimenuj ve dat

     if [ $# -lt 3 ] ; then
       echo "usage: ren \"pattern\" \"replacement\" files..."
       exit 1
     fi

     OLD=$1 ; NEW=$2 ; shift ; shift

     for file in $*
     do
       new=`echo ${file} | sed s/${OLD}/${NEW}/g`
       mv ${file} $new
     done
     ___________________________________________________________________

     Opozorilo: skripta se ne obnaa enako kot REN v DOS, ampak uporablja
     tkim. regularne izraze, o katerih e ni tekla beseda. Na kratko: e bi
     s to skripto radi spremenili pripone ve datotek naenkrat, to storite
     kot v tem zgledu: ren "htm$" "html" *htm.  Ne pozabite na znak $.

  *  Uporabljajte ukaza cp -i and mv -i, ki vas opozorita, preden bi
     kakna datoteka bila prepisana.


  3.5.  Poganjanje programov: veopravilnost in seanse


  Program poenete tako, da vtipkate njegovo ime, torej enako kot v DOS.
  e se imenik (glejte razdelek ``Uporaba imenikov''), kjer se program
  nahaja, nahaja v poti (PATH; razdelek ``Sistemske inicializacijske
  datoteke''), boste s tem program pognali. Za razliko od DOS pa Linux
  ne po pognal programa iz trenutnega imenika, e ta imenik ni naveden v
  poti. Izogib: iz trenutnega imenika program poenite z ukazom
  ./program.

  Obiajna ukazna vrstica izgleda nekako takole:

       $ ukaz [-s1 [-s2] ... [-sn]] [par1 [par2] ... [parn]] [< vhod] [> izhod]

  Pri tem so -s1 ... -sn izbire programa, par1 ... parn pa parametri. V
  isti vrstici lahko zaporedoma poenete ve ukazov, e jih med seboj
  loite s podpiji:

       $ ukaz1 ; ukaz2 ; ... ; ukazn

  To je pravzaprav vse, kar morate vedeti o poganjanju programov. isto
  enostaven pa je tudi naslednji korak. Eden od glavnih razlogov za
  uporabo Linuxa je ta, da je veopravilni sistem -- ve programov (od
  zdaj bomo programom med tekom rekli procesi) lahko tee hkrati. V
  ozadju lahko poenete nov proces in nemotemo nadaljujete s svojim
  delom. e ve: pod Linuxom ste lahko hkrati vekrat prijavljeni -- kot
  bi imeli ve raunalnikov!

  *  Med prijavnimi seansami 1..6 na virtualni konzoli lahko
     preklapljate s pritiskom na <ALT-F1> ... <ALT-F6>

  *  Znotraj prijavne seanso v virtualni konzoli lahko z ukazom su -
     <prijavno_ime> poenete novo prijavno seanso, ne da bi s tem
     konali tekoo prijavno seanso. Primer su - root. Stvar je uporabna
     na primer pri kratkih opravilih, ki pa jih lahko izvaja samo root.

  *  Prijavno seanso zakljuite z ukazom exit. e imate e kakne
     ustavljene procese (ve o njih v nadaljevanju), boste na to
     opozorjeni.

  *  Proces poenete v ozadju tako, da na koncu ukazne vrstice dodate
     znak ,&`:

       $ program [-izbire] [parametri] [< vhod] [> izhod] &
       [1] 123

     Ukazna lupina prepoznava procese po tevilki opravila (npr. [1]; ve o
     opravilih v naslednji toki) in po identifikacijski tevilki procesa
     (angl. PID, Process Identification Number; v naem zgledu je to 123).

  *  Seznam trenutno tekoih procesov dobite z ukazom ps -ax.

  *  Proces prekinemo z ukazom kill <PID>. K temu se moramo vasih
     zatei, e ne vemo, kako bi zakljuili po obiajni poti. Prekinjate
     lahko samo svoje procese, izjema je root, ki lahko prekine
     katerikoli proces. Obasno je proces mono prekiniti samo z ukazom
     kill -SIGKILL <PID>.

     Ukazna lupina poleg prekinjanja dovoljuje tudi, da proces ustavimo
     ali zaasno zamrznemo, doloimo, da se izvaja v ozadju, ali pa
     priklieno iz ozadja nazaj v ospredje. V tem kontekstu pravimo
     procesom ,,opravila``.

  *  Seznam tekoih opravil dobite z ukazom jobs. Tu so opravila
     navedena le s tevilko opravila, ne s PID.

  *  Proces ki tee v ospredju ustavimo s pritiskom na <CTRL-C> (ne dela
     nujno vedno).
  *  Proces v ospredju zamrznemo s pritiskom na <CTRL-Z> (tudi to de
     deluje vedno).

  *  Zamrznjen proces poljemo v izvajanje v ozadje z ukazom bg <job> (s
     tem postane opravilo).

  *  Opravilo prikliemo iz ozadja z ukazom fg <job>. Brez dodatnega
     argumenta ukaz fg priklie v ospredje zadnje opravilo, ki smo ga
     poslali v ozadje.

  *  Opravilo prekinemo z ukazom kill <%opravilo>, pri emer je
     <opravilo> tevilka posla: 1, 2, 3...

  S temi ukazi lahko obenem formatirate disk, pospravljate kopico
  datotek v arhiv, prevajate program in dekomprimirate drugo arhivsko
  datoteko, pa imate e vedno dostop do pozivnika. Pa poskusite kaj
  takega v DOS! Poskusite e v Windows (e bodo preiveli), da vidite
  razliko v hitrosti.


  3.6.  Poganjanje programov na drugih raunalnikih


  Programe na drugem raunalniku, katerega popolno mreno ime je
  nekje.drugje.si, lahko poganjamo tako, da se nanj prijavimo s
  programom telnet:

       $ telnet nekje.drugje.si

  Ko ste prijavljeni, preprosto poenite program, ki ga elite. Verjetno
  je odve povedati, da morate tudi na tem drugem raunalniku imeti
  odprt uporabniki raun.

  V okenskem okolju X11 lahko na drugem raunalniku celo poganjate
  programe, pisane za to okolje, na svojem pa prikazujete rezultate. Naj
  bo nekje.drugje.si oddaljeni raunalnik, moj.linux.si pa na mlinek z
  Linuxom. Postopek spodaj opisuje, kako z raunalnika moj.linux.si
  poenemo program, ki se nahaja na drugem raunalniku, nekje.drugje.si:

  *  Poenemo X11 in v njih xterm ali ekvivalentni terminalski emulator.
     Potem tipkamo:

       $ xhost +nekje.drugje.si
       $ telnet nekje.drugje.si

  *  Po prijavi na drug raunalnik vtipkamo:

       remote:$ DISPLAY=moj.linux.si:0.0
       remote:$ moj_program &

  (Odvisno od uporabljane ukazne lupine na drugem raunalniku boste
  morda namesto vrstice DISPLAY... morali natipkati setenv DISPLAY
  moj.linux.si:0.0.)

  Et voila! Zdaj se bo moj_program pognal na nekje.drugje.si in
  uporabljal na zaslon za prikaz. Ne poskuajte pa tega prek modema --
  prepoasi gre, da bi bilo zares uporabno.


  4.  Imeniki


  4.1.  Imeniki: pripravljalni pojmi


  Ogledali smo si e razlike med datotekami pod DOS in pod Linuxom, zdaj
  pa so na vrsti imeniki. Pod DOS je vrhnji imenik \, medtem ko je pod
  Linuxom /. Podobno je tudi s podimeniki -- pod DOS so nivoji loeni z
  obrnjeno poevnico (\), pod Linuxom pa s poevnico (/). Primera poti
  do datotek v enem in drugem primeru:

       DOS:    C:\PAPERS\GEOLOGY\MID_EOC.TEX
       Linux:  /home/guido/papers/geology/middle_eocene.tex

  Kot obiajno .. oznauje imenik nad trenutnim, . pa trenutni imenik.
  Vsak uporabnik ima svoj domai imenik, ki mu ga ustvari upravnik
  sistema; na mojem domaem raunalniku je to na primer /home/guido.
  Spomnite se, da vam sistem ne bo dovolil izvajati ukazov cd, rd, ali
  md koderkoli bi si eleli.


  4.2.  Imeniki in dovolilnice


  Ne le datoteke, tudi imeniki imajo dovolilnice. Kar smo se v razdelku
  ``Lastnitvo nad datotekami in dovolilnice'' nauili o lastniku,
  skupini in ostalih uporabnikih, velja tudi za imenike. Pri imeniku rx
  pomeni da lahko napravite cd v ta imenik, w pa pomeni, da lahko v njem
  ustvarite novo datoteko, zbriete obstojeo datoteko, e njena
  dovolilnica to dovoljuje, ali zbriete sam imenik.

  Za zgled si oglejmo, kako prepreimo, da bi uporabniki iz drugih
  skupin vohljali po naih besedilih: /home/guido/text:

       $ chmod o-rwx /home/guido/text


  4.3.  Imeniki: vzporedba ukazov


  DIR:            ls, find, du
  CD:             cd, pwd
  MD:             mkdir
  RD:             rmdir
  DELTREE:        rm -R
  MOVE:           mv


  4.3.1.  Primeri

       DOS                                     Linux
       ---------------------------------------------------------------------

       C:\GUIDO>DIR                            $ ls
       C:\GUIDO>DIR FILE.TXT                   $ ls file.txt
       C:\GUIDO>DIR *.H *.C                    $ ls *.h *.c
       C:\GUIDO>DIR/P                          $ ls | more
       C:\GUIDO>DIR/A                          $ ls -l
       C:\GUIDO>DIR *.TMP /S                   $ find / -name "*.tmp"
       C:\GUIDO>CD                             $ pwd
               ga ni - glejte opombe           $ cd
               enako                           $ cd ~
               enako                           $ cd ~/temp
       C:\GUIDO>CD \OTHER                      $ cd /other
       C:\GUIDO>CD ..\TEMP\TRASH               $ cd ../temp/trash
       C:\GUIDO>MD NEWPROGS                    $ mkdir newprogs
       C:\GUIDO>MOVE PROG ..                   $ mv prog ..
       C:\GUIDO>MD \PROGS\TURBO                $ mkdir /progs/turbo
       C:\GUIDO>DELTREE TEMP\TRASH             $ rm -R temp/trash
       C:\GUIDO>RD NEWPROGS                    $ rmdir newprogs
       C:\GUIDO>RD \PROGS\TURBO                $ rmdir /progs/turbo

  Opombe:

    1. Pri uporabi rmdir mora biti imenik, ki ga elimo zbrisati, prazen.
       e bi radi pobrisali imenik z vsemi podimeniki in datotekami v
       njih, uporabite ukaz rm -R. Na lastno odgovornost.

    2. Tilda (,~`) je blinjica za ime vaega domaega imenika. Ukaz cd
       ali cd ~ vas prestavi naravnost v va doma imenik, kjerkoli e
       ste; ukaz cd ~/tmp vas prestavi v imenik tmp vaega domaega
       imenika.

    3. Ukaz cd - priklie nazadnje izvedeni cd.


  5.  Disketniki, diski in podobno


  Z enotami lahko v Linuxu delamo na dva naina: tako kot dela DOS, ali
  pa tako, kot dela Unix. Izbira je vaa.


  5.1.  Delo z enotami po dosovsko


  Veina distribucij Linuxa vsebuje paket Mtools, zbirko ukazov, ki so
  popolnoma enakovredni svojim dvojnikom iz DOS. Od njih se bolj ali
  manj loijo le po zaetnem ,m` v imenu; torej mformat, mdir, mdel, mmd
  in tako dalje. Ukazi iz paketa podpirajo tudi dolga imena, dovolilnic
  za datoteke in imenike pa ne. Paket ukrojite po svojih eljah z
  datoteko /etc/mtools.conf (vzorec je priloen zbirki), in z njim lahko
  dostopate do particij z DOS in Windows, CD-ROM, ali enote ZIP.

  Neformatirane diskete pa ne morete formatirati z ukazom mformat. Pred
  njim morate kot root prej pognati fdformat:

       # fdformat /dev/fd0H1440

  Pazite: pri tem nainu do datotek na disketah ne morete dostopati
  enako kot do datotek na disku; ne morete na primer napraviti less
  a:besedilo.txt. To je slabost opisanega naina dostopanja do enot.


  5.2.  Delo z enotami v duhu Unixa


  Unix upravlja z enotami drugae kot DOS ali Windows. Loginih enot ne
  louje z oznakami kot A: ali C:, ampak vse enote (diske, diskete, CD-
  ROM, prek NFS tudi diske na drugih raunalnikih) vidimo kot del
  enotnega datotenega sistema. Operaciji, s katero dodamo enoto v
  datoteni sistem, pravimo ,,priklop`` (angl. mount). Ko enote ne
  potrebujemo ve (npr. ko elimo disketo izvrei iz disketnika), jo
  moramo ,,odklopiti`` (angl. unmount).

  Fizino formatiranje diska in ustvarjanje datotenega sistema na njem
  sta dve razlini stvari. Ukaz FORMAT A: v DOS napravi oboje, v Linuxu
  pa sta ukaza loena. Ukaz za formatiranje smo si e ogledali malo
  prej, datoteni sistem na disketi pa napravimo takole:

       # mkfs -t ext2 -c /dev/fd0H1440

  Namesto ext2 lahko navedete tudi drugo vrsto datotenega sistema, npr.
  minix, vfat ali dos. Ko ste s tem konali, disketo priklopite z
  ukazom:

       # mount -t ext2 /dev/fd0 /mnt

  e ste v prejnjem ukazu namesto ext2 uporabili kako drugo vrsto
  datotenega sistema, morate tudi zdaj navesti isto. Zdaj lahko
  dostopate do datotek na disketi. Vse, kar ste doslej poeli z A: ali
  B: se zdaj pone z /mnt. Primeri:


  DOS                                     Linux
  ---------------------------------------------------------------------

  C:\GUIDO>DIR A:                         $ ls /mnt
  C:\GUIDO>COPY A:*.*                     $ cp /mnt/* .
  C:\GUIDO>COPY *.ZIP A:                  $ cp *.zip /mnt
  C:\GUIDO>EDIT A:FILE.TXT                $ jstar /mnt/file.txt
  C:\GUIDO>A:                             $ cd /mnt
  A:\>_                                   /mnt/$ _


  Ne pozabite, da morate po opravljenem delu obvezno odklopiti enoto:

       # umount /mnt

  Jasno je, da ukaza fdformat in mkfs uporabljate samo na neformatiranih
  disketah, ne pa na tistih, ki ste jih e uporabljali. e bi radi
  uporabljali disketno enoto B:, zamenjajte vse fd0H1440 in fd0 v
  prejnjih zgledih s fd1H1440 oziroma fd1.

  Odve je verjetno tudi poudarjati, da vse, kar velja za disketnike,
  velja tudi za ostale enote, kot so diski in CD-ROM. Takole priklopimo
  slednjega:

       # mount -t iso9660 /dev/cdrom /mnt

  To je bil ,,uradni`` nain za priklop disketnikov in drugih enot, zdaj
  pa e zvijaa, s katero si lahko delo malce olajate. Nerodno je
  namre, da lahko priklaplja in odklaplja enote samo root; vasih bi
  bilo prav uporabno, e bi vsaj diskete in CD-ROM lahko priklapljali
  tudi ostali uporabniki.

  *  Kot root napravite naslednje (zgled predpostavlja, da je CD-ROM
     prikljuen na /dev/hdb, torej kot druga enota na vodilu EIDE;
     prilagodite vai situaciji):

       # mkdir /mnt/a: ; mkdir /mnt/a ; mkdir /mnt/cdrom
       # chmod 777 /mnt/a* /mnt/cd*
       # chmod 666 /dev/hdb ; chmod 666 /dev/fd*

  *  V datoteko /etc/fstab dodamo naslednje tri vrstice:

  /dev/hdb        /mnt/cdrom  iso9660 ro,user,noauto          0       0
  /dev/fd0        /mnt/a:     msdos   user,noauto             0       0
  /dev/fd0        /mnt/a      ext2    user,noauto             0       0

  Disketo z datotenim sistemom DOS, disketo z datotenim sistemom ext2
  ali CD-ROM lahko zdaj priklopimo enostavno z ukazi:

       $ mount /mnt/a:
       $ mount /mnt/a
       $ mount /mnt/cdrom

  Enote /mnt/a, /mnt/a:, in /mnt/cdrom lahko zdaj priklaplja in
  odklaplja vsak uporabnik. Opozoriti pa vas moramo, da je prav to tudi
  slabost s stalia varnosti vaega sistema.

  Dva uporabna ukaza sta e df, ki poda informacije o trenutno
  priklopljenih enotah, ter du imenik, ki izpie porabo prostora za
  podani imenik.


  5.3.  Varnostne kopije


  Ve paketov obstaja, s katerimi si lahko pomagate pri izdelavi
  varnostnih kopij. Najosnovnei ukaz, s katerim lahko kot root
  napravite varnostno kopijo imenika na disketo (ali ve disket, odvisno
  od velikosti), pa je:

       # tar -M -cvf /dev/fd0H1440 arhivirani_imenik/

  Pazite, da imate ob tem formatirano disketo v disketniku, e ve
  nadaljnih pa pripravljenih. Podatke lahko v celoti restavrirate tako,
  da vtaknete prvo disketo v disketnik in natipkate:

       # tar -M -xpvf /dev/fd0H1440


  6.  Kaj pa okna?


  Ekvivalent okolju Windows je na Linuxu okensko okolje X Window System,
  ali na kratko X11. Za razliko od Macintosha ali Windows prvo izhodie
  pri zasnovi X11 ni bila enostavnost uporabe ali lep izgled, ampak le
  nudenje grafinih monosti za delovne postaje s sistemom Unix. Glavne
  razlike med Windows in X11 so naslednje:

  *  Windows izgledajo bolj ali manj podobno irom sveta, X11 pa ne: je
     neprimerno bolj ukrojljiv. Izgled okolja X11 doloa kljuni
     element, imenovan ,,upravljalnik oken`` (angl. window manager). In
     izbirate lahko med iroko paleto slednjih: fvwm -- osnoven, a
     prijeten in uinkovit pri delu s pomnilnikom; fvwm2-95, s katerim
     va Linux izgleda kot Windows 95; Afterstep, ki mu da izgled okolja
     NEXTstep, in tako naprej. Upravljalnika oken navadno poenemo v
     datoteki ~/.xinitrc.

  *  Upravljalnika oken lahko nastavimo tako, da se okna obnaajo tako
     kot v okolju Windows: z miko kliknemo na okno in ga tako
     prikliemo na povrje. Druga monost pa je, da priplava na povrje
     avtomatino, ko z miko zapeljemo kazalek na okno. Tudi
     postavljanje novih oken na zaslon gre lahko avtomatino ali pa
     interaktivno. Slednjega imate, e se ob zagonu programa namesto
     programa na zaslonu pojavi nekaken okvir. Z miko pripeljite okvir
     na eljeno mesto in pritisnite levi gumb.

  *  Veino obnaanja upravljalnika oken lahko ukrojite po svoje s
     spremembo te ali one nastavitvene datoteke. Preberite navodila za
     upravljalnika oken, ki ga uporabljate; datoteka se lahko imenuje
     .fvwmrc, .fvwm2rc95, .steprc in tako dalje. Vzorno nastavitveno
     datoteko navadno najdete v
     /etc/X11/upravljalnik_oken/system.upravljalnik_oken.

  *  Programi za X11 so pisani tako, da uporabljajo posebne knjinice
     grafinih elementov (angl. ,,widget set``). Ker je slednjih ve,
     tudi programi med seboj izgledajo razlino. Najosnovneji nabor
     grafinih elementov je Athena, uporabljajo ga xdvi, xman ali xcalc.
     Drugi uporabljajo Motif (npr. netscape), Tcl/Tk, XForms, Qt, Gtk
     ali kaj etrtega. Nekatere, ne pa vse od teh knjinic ponujajo
     priblino enak izgled in obutek kot Windows.

  *  Za obutek maloprej povedano al ne velja vedno. Na primer, e z
     miko pobarvate vrstico besedila in pritisnete <BACKSPACE>,
     verjetno priakujete, da bo vrstica izginila, kajne? Res bo, e
     program uporablja knjinice Motif, Qt, Gtk ali Tcl/Tk, ne pa tudi,
     e uporablja Atheno.

  *  Delovanje drsnikov in spreminjanje velikosti oken je tudi odvisno
     od uporabljenega upravljalnika oken ter knjinice grafinih
     elementov. Namig: e se drsnik ne obnaa tako, kot bi priakovali,
     uporabite namesto levega srednji gumb na miki (ali levega in
     desnega hkrati, e imate miko s samo dvema gumboma).

  *  Programi nimajo nujno privzete ikone; lahko pa jih imajo mnogo. V
     veini upravljalnikov oken se pokae menu, e kliknete na ozadje
     (,,korensko okno``, angl. root window). Odve je govoriti, da se da
     tudi menu ukrojiti po svoje. Izgled korenskega okna lahko
     spremenite z ukazoma xsetroot ali xloadimage.

  *  V odloie (angl. clipboard) lahko odlagamo le besedilo, in e to
     se obnaa neobiajno. Tisti hip, ko ste pobarvali besedilo, je to
     tudi e v odloiu; premaknite se kamorkoli elite in pritisnite
     srednji gumb na miki, pa ga boste prenesli na nov kraj. Obstaja
     tudi program xclipboard, ki vas oskrbi z ve predalki za
     odlaganje.

  *  ,,Povleci in spusti`` deluje samo v tistih programih za X11, ki to
     podpirajo.

  Na disku bi prihranili nekaj prostora, e bi uporabljali programe, ki
  si delijo isto knjinico grafinih elementov. V praksi je to zaenkrat
  teko izvedljivo.

  Projekta K Desktop Environment (KDE) in Gnome sta si zastavila, da
  napravita X11 v obnaanju enako koherentne kot Windows. Oba sta
  zaenkrat e v testni fazi, kar je videti, pa obljublja veliko. Prvega
  najdete na  <http://www.kde.org/>, drugega na <http://www.gnome.org/>.


  7.  Ukrojitev sistema


  7.1.  Sistemske inicializacijske datoteke


  Dve pomembni datoteki pod DOS sta AUTOEXEC.BAT in CONFIG.SYS, ki se
  prebereta ob zagonu in inicializirata sistem, nastavita nekaj
  spremenljivk okolja (npr. PATH in FILES), in po monosti zaeneta
  kaken program ali skripta. Pod Linuxom je inicializacijskih datotek
  ve. Nekatere od njih so takne, da se jih raje ne dotikajte, e ne
  veste zelo dobro, kaj poenjate. Tole je vseeno spisek
  najpomembnejih:

    DATOTEKE                           OPOMBE

    /etc/inittab                       zaenkrat se ne dotikajte!
    /etc/rc.d/*                        enako

  e je vse, kar potrebujete nastavitev $PATH ali kakne druge
  spremenljivke okolja, e bi radi zamenjali prijavno sporoilo ali ob
  prijavi avtomatino zagnali kak program, si oglejte naslednje
  datoteke:

    DATOTEKE                           OPOMBE

    /etc/issue                         nastavi sporoilo pred prijavo
    /etc/motd                          nastavi sporoilo takoj po prijavi
    /etc/profile                       nastavi $PATH in druge spremenljivke
    /etc/bashrc                        nastavi vzdevke, funkcije ipd.
    /home/uporabnik/.bashrc            nastavi uporabnike vzdevke in funkcije
    /home/uporabnik/.bash_profile  ali
    /home/uporabnik/.profile           nastavi uporabniko okolje, zaene prog.

  e slednja datoteka obstaja (opazite, da je skrita datoteka), se bo
  prebrala in tolmaila po prijavi.

  Za primer si oglejmo ta .bash_profile:

  ______________________________________________________________________
  # To je komentar
  echo Spremenljivke okolja:
  printenv | less   # podobno kot ukaz SET pod DOS
  alias d='ls -l'   # enostaven in razumljiv zgled, kaj so vzdevki
  alias up='cd ..'
  echo "Ponovimo, pot je "$PATH
  echo "Dananji datum je `date`"  # uporabimo izpis ukaza ,,date``
  echo "Lep dan elim, "$LOGNAME
  # Sledi funkcija
  ctgz() # Izpis vsebine arhivov .tar.gz
  {
    for file in $*
    do
      gzip -dc ${file} | tar tf -
    done
  }
  # Konec .profile
  ______________________________________________________________________


  Pravilno ste uganili, $PATH in $LOGNAME sta spremenljivki okolja. e
  ve zanimivih je, preberite si prironik za less in bash.


  7.2.  Programske inicializacijske datoteke


  Pod Linuxom si lahko takoreko karkoli ukrojite po svojih potrebah.
  Veina programov ima eno ali tudi ve inicializacijskih datotek, s
  katerimi lahko eksperimentirate. Navadno se inicializacijski datoteki
  za program moj_program pravi kar .moj_programrc in poiva v domaem
  imeniku. Prve, ki bodo verjetno prile na vrsto za spreminjanje, so:

  *  .inputrc: uporablja jo ukazna lupina bash za doloanje pomena tipk

  *  .xinitrc: prebere jo startx pri zagonu X Window System

  *  .fvwmrc: uporablja jo upravljalnik oken fvwm

  *  .joerc: uporablja jo urejevalnik joe

  *  .jedrc: uporablja jo urejevalnik jed

  *  .pinerc: uporablja jo program pine za delo z elektronsko poto

  *  .Xdefault: uporabljajo jo mnogi programi za X11

  Za vse natete in vse ostale, na katere boste naleteli: preberite
  prironik. Za konec mi dovolite, da vam priporoim branje spisa
  Configuration HOWTO. Najdete ga na
  <http://metalab.unc.edu/mdw/HOWTO/Config-HOWTO.html>.


  8.  Kanek programiranja


  8.1.  Skripte: datoteke .BAT na steroidih


  e ste, tako kot pisec, uporabljali datoteke .BAT za to, da ste dolge
  ukazne vrstice nadomestili z blinjicami, ste medtem verjetno e
  ugotovili, da gre na Linuxu to z vzdevki v datoteki .profile. e pa so
  bile vae datoteke .BAT bolj zapletene, boste gotovo navdueni nad
  skriptnim jezikom, ki ga ponuja ukazna lupina. Vsaj tako moan je kot
  QBasic, e ne bolj. Pozna spremenljivke, strukture kot while, for,
  case, if..then..else, in veliko drugih dobrot; lahko ga imamo za dobro
  alternativo ,,pravim`` programskim jezikom.

  Skripta -- ekvivalent datoteki .BAT v DOS -- je enostavna tekstovna
  datoteka z ukazi, ki jo lahko napiemo s katerimkoli urejevalnikom,
  shranimo, in napravimo izvedljivo z ukazom chmod +x <moja_skripta>.
  Poenemo ga enostavno tako, da vtipkamo njegovo ime.

  Majhno opozorilo. S sistemskim urejevalnikom vi ima veina novih
  uporabnikov precejnje teave. Tukaj ne bomo razlagali, kako se ga
  uporablja, ker ga pisec tega spisa ne mara. Zadovoljiti se boste
  morali z najnujnejim:

  *  Novo besedilo vnesemo tako, da pritisnemo tipko ,i` in zanemo z
     vnaanjem

  *  Znak pobriemo tako, da pritisnemo <ESC>, zatem pa ,x`

  *  Urejevalnik zapustimo, ne da bi shranili spremembe, s pritiskom na
     tipko <ESC>, zatem pa vtipkamo :q!

  *  Shranimo in konamo s pritiskom na <ESC>, zatem vtipkamo :wq.

  Dober urejevalnik za zaetnike je joe. e ga pokliemo z imenom jstar,
  se obnaa enako kot urejevalnik v DOS. jed v nainu WordStar ali IDE
  je e bolji. O tem, kje najdete enega in drugega, se pouite v
  razdelku ``Kje najdemo programe''.

  Pisanje skript v bash je tako obsena tema, da bi sama zahtevala celo
  knjigo. Tu se ne bomo ve spuali v globine te teme, ampak bomo
  navrgli samo e en primer skripte, iz katerega se lahko nauite nekaj
  osnovnih pravil:

  ______________________________________________________________________
  #!/bin/sh
  # zgled.sh
  # To je komentar
  # Ne spreminjajte prve vrstice!
  echo "Sistem: `uname -a`"       # uporabimo izpis zunanjega ukaza uname
  echo "Tej skripti je ime $0"    # vgrajene spremenljivke
  echo "Podali ste $# parametrov; ti so: "$*
  echo "Prvi parameter je: "$1
  echo -n "Vae ime? " ; read ime
  echo Opazite razliko: "hi $ime" # dvojni narekovaji
  echo Opazite razliko: 'hi $ime' # enojni narekovaji
  DIRS=0 ; FILES=0
  for file in `ls .` ; do
    if [ -d ${file} ] ; then      # imenik?
      DIRS=`expr $DIRS + 1`       # DIRS = DIRS + 1
    elif [ -f ${file} ] ; then
      FILES=`expr $FILES + 1`
    fi
    case ${file} in
      *.gif|*jpg) echo "${file}: slika" ;;
      *.txt|*.tex) echo "${file}: besedilo" ;;
      *.c|*.f|*.for) echo "${file}: izvorna koda programa" ;;
      *) echo "${file}: druga datoteka" ;;
    esac
  done
  echo "Imenikov je ${DIRS}, datotek pa ${FILES}"
  ls | grep "ZxY--!!!WKW"
  if [ $? != 0 ] ; then           # izhodna koda zadnjega ukaza
    echo "ZxY--!!!WKW not found"
  fi
  echo "dovolj... 'man bash' vam bo postregel z dodatnimi informacijami."
  ______________________________________________________________________


  8.2.  C za vas


  Na Unixih je sistemski jezik C, najsi vam je ve ali ne. Na voljo pa
  je tudi kopica drugih jezikov: Java, Fortran, Pascal, Lisp, Perl,
  Awk...

  Ker verjamemo, da C e znate, bomo tu le navedli nekaj napotkov za
  tiste, ki vas je razvadil Turbo C++ ali kaj sorodnega. Prevajalnik za
  C na Linuxu se imenuje gcc in ne vkljuuje lepot, kot jih njegovi
  dvojniki v DOS: ne vsebuje integriranega okolja za delo, interaktivne
  pomoi, integriranega razhroevalnika in podobnega. Je res samo
  surovi prevajalnik, ki ga poenemo iz ukazne vrstice (kot prevajalnik
  pa je resda zelo moan in uinkovit). Obiajni programek hello.c
  prevedemo z ukazom:

       $ gcc hello.c

  To bo proizvedlo izvodljiv program z imenom a.out. e elimo izvodljiv
  program poimenovati kako drugae, lahko to navedemo v ukazni vrstici,
  npr.:

       $ gcc -o hola hello.c

  e bi radi v izvodljiv program povezali e knjinico, dodamo izbiro
  -l<ime_knjinice>. Takole na primer poveemo program s standardno
  matematino knjinico:

       $ gcc -o matemprog matemprog.c -lm

  (Izbira -l<nekaj> pove prevajalniku gcc, naj v izvodljiv program
  povee e knjinico /usr/lib/lib<nekaj>.a; tako -lm iz prejnjega
  zgleda povee knjinico /usr/lib/libm.a).

  To je takoreko vse, kar boste potrebovali za prevajanje kratkih
  programkov. Kadar pa piete dolg program, katerega izvorna koda je
  razbita v ve manjih datotek, si boste precej olajali delo s
  programom make. Recimo, da piete razlenjevalnik izrazov. Izvorna
  koda se imenuje parser.c in klie deklaracije iz glav parser.h in
  xy.h. Funkcije, definirane v parser.c pa elite uporabiti v drugem
  programu, recimo calc.c, ki prav tako prebere glavo parser.h. Kakna
  zmenjava! Kaj morate torej napraviti, da prevedete calc.c?

  Kar morate napraviti, je napisati takoimenovani makefile, ki vodi
  evidenco o odvisnostih med izvornimi ter prevedenimi datotekami. V
  naem primeru bi bila takna:

  ______________________________________________________________________
  # makefile za prevajanje calc.c
  # Vnesite <TAB> kjer je oznaeno

  calc: calc.o parser.o
  <TAB>gcc -o calc calc.o parser.o -lm
  # Program calc je odvisen od dveh prevedenih datotek: calc.o in parser.o

  calc.o: calc.c parser.h
  <TAB>gcc -c calc.c
  # calc.o je odvisen od izvorne datoteke calc.c in glave parser.h

  parser.o:  parser.c parser.h xy.h
  <TAB>gcc -c parser.c
  # parser.o je odvisen od izvorne datoteke parser.c in dveh glav

  # To je vse.
  ______________________________________________________________________


  Shranite to datoteko pod imenom Makefile. Zdaj preprosto napiete
  make, ki bo prevedel cel paket. Alternativno jo lahko shranite tudi
  pod druganim imenom, denimo calc.mak, le da boste to ime zdaj morali
  navesti kot parameter: make -f calc.mak. Ve o tem se boste nauili ob
  branju prironika. Tudi funkcije iz standardne knjinice imajo svoje
  strani v prironiku, in sicer v tretjem poglavju. Zgled kae, kako do
  navodil za funkcijo printf:

     $ man 3 printf

  Napake v programih lahko odpravljate z razhroevalnikom gdb. Ukaz
  info gdb vas bo pouil o podrobnostih.

  Programerju je na voljo zelo veliko tevilo razlinih knjinic. Med
  prvimi, ki se jih boste morda ogledali, sta ncurses, ki podpira delo z
  znakovnim zaslonom, ter svgalib za delo v grafinem nainu. e ste
  dovolj pogumni, da se boste lotili programiranja za X11, obstajo e
  omenjene knjinice XForms, Qt, Gtk in mnoge druge, ki pisanje
  programov za X11 znatno olajajo. Oglejte si na primer e
  <http://www.xnet.com/~blatura/linapp6.html>.

  Mnogi urejevalniki se tudi lahko obnaajo kot integrirano okolje.
  emacs in jed, na primer, podpirata barvanje sintakse, zamikanje
  programske kode in podobno. Alternativa pa je paket rhide, ki ga lahko
  snamete z <ftp://metalab.unc.edu:/pub/Linux/devel/debuggers/>. Je
  kopija Borlandovega integriranega okolja, in precej verjetno je, da
  vam bo ve.


  9.  Preostali 1%


  Pravzaprav ve kot le 1%...


  9.1.  Arhiviranje datotek: tar in gzip


  Programa tar in gzip sta standardno uporabljana programa za
  arhiviranje in stiskanje datotek na Unixu. Prvi slui za izdelavo
  arhivov -- podobno kot PKZIP na DOS, le da arhiva ne stisne. Nov arhiv
  ustvarimo takole:

       $ tar -cvf <arhuvska_datoteka.tar> <datoteka> [datoteka...]

  Iz arhiva izluimo posamezno datoteko ali ve datotek:

       $ tar -xpvf <arhivska_datoteka.tar> [datoteka...]

  Vsebino arhiva izpiemo z ukazom:

       $ tar -tf <arhivska_datoteka.tar> | less

  Arhiv (ali kakrnokoli drugo datoteko) lahko stisnemo s programoma
  compress ali gzip. Drugi je noveji in precej bolj uinkovit pri
  stiskanju, zato uporabo prvega odsvetujemo.

       $ compress <datoteka>
       $ gzip <datoteka>

  Rezultat je stisnjena datoteka, ki ima bodisi pripono .Z (compress)
  ali .gz (gzip). Nobeden od njiju ni arhivski program in stisneta le po
  eno datoteko naenkrat. Stisnjene datoteke razpnemo z obratnima
  ukazoma:

       $ compress -d <datoteka.Z>
       $ gzip -d <datoteka.gz>

  Ve o enem in drugem preberite v prironiku.

  Obstajajo tudi programi unarj, zip in unzip. Slednja sta povsem
  zdruljiva s parom PKZIP/PKUNZIP. Arhivske datoteke s pripono .tar.gz
  ali .tgz so v svetu Unixa enako pogoste kot datoteke .ZIP v svetu DOS.
  Gre za datoteke, ki so bile najprej arhivirane s programom tar, zatem
  pa e stisnjene s programom gzip. Vsebino stisnjene arhivske datoteke
  si ogledamo tako, da progranu tar dodatno podamo e izbiro -z:

       $ tar -ztf <datoteka.tar.gz> | less


  9.2.  Nameanje dodatnih programov


  Najprej: nameanje dodatnih programov je delo sistemskega skrbnika.
  Veina programskih paketov za Linux se razpeuje kot arhiv .tar.gz.
  Arhiv navadno vsebuje podimenik z imenom programskega paketa, ta pa
  vsebuje vse datoteke in eventuelne podimenike. Dodatne programe
  navadno nameamo v imenik /usr/local. Arhiv razpakiramo z ukazom:

       # tar -zxf <arhiv.tar.gz>

  Navodila za namestitev so navadno v datoteki README ali INSTALL.
  Dostikrat je programski paket na voljo le kot izvorna koda, kar
  pomeni, da ga morate najprej prevesti. Dostikrat gre to enostavno z
  zaporedjem ukazom ./configure, make in make install. Seveda
  potrebujete prevajalnik gcc ali g++.

  Drugi arhivi morajo biti razpakirani iz korenskega imenika /; takni
  arhivi so recimo Slackware (.tgz). Spet tretji ne vsebujejo
  podimenika, ampak se datoteke razpakirajo kar v trenutnem imeniku.
  Vedno je pametno prej z izbiro -t izpisati vsebino arhiva, preden ga z
  izbiro -x v resnici razpakiramo.

  Paketi za distribucije Debian, Red Hat in Caldera uporabljajo lasten
  arhivski format; prva .deb, drugi dve .rpm. Posebno drug format je
  precej razirjen; takne pakete namestimo enostavno z ukazom:

       # rpm -i paket.rpm


  9.3.  Nasveti brez katerih ne gre


  Avtomatina dopolnitev ukazov: pritisk na tipko <TAB> pri tipkanju v
  ukazni lupini avtomatino dopolni vrstico. Na primer, e prevajate
  program, gcc precej_dolgo_ime_datoteke.c, je dovolj, e natipkate
  zaetek imena in pritisnete <TAB>: gcc prec<TAB> (zaetek mora biti
  dovolj dolg, da enolino doloa datoteko; v nasprotnem primeru bo
  ukazna lupina prikazala vse datoteke, ki ustrezajo pogoju).

  Pomikanje nazaj po izpisu: pri izpisovanju na zaslon se dostikrat
  zgodi, da je tisto zanimivo ravnokar izginilo na vrhu zaslona. Nekaj
  zadnjih strani izpisa (koliko, je odvisno od grafine kartice) je
  kljub vsemu e shranjeno, do njih pridete s pritiskom na tipki
  <SHIFT>+<PAGE UP>.

  Vrnitev zaslona v normalno stanje: e ste na zaslon s programoma more
  ali cat izpisali kakno udno, recimo binarno, datoteko, je zaslon
  lahko ostal v neuporabnem stanju. Poskusite na slepo natipkati reset
  ali pa naslednji niz znakov: echo CTRL-V ESC c RETURN.

  Odrei in prilepi: za znakovni zaslon glej spodaj; v X11 kliknite in
  povlecite miko, da oznaite (pobarvate) besedilo, potem kazalek
  prestavite na eljeno mesto in pritisnite srednji gumb na miki (ali
  levega in desnega hkrati, e imate mi z dvema gumboma). Obstaja tudi
  odlagalie xclipboard (kamor lahko odlagamo samo besedilo); naj vas
  pri njem ne zmede zelo dolg odzivni as.

  Mika in znakovni zaslon: e ste namestili paket gpm, gonilnik za
  miko za znakovni zaslon, lahko z klikom in potegom oznaite besedilo,
  s klikom na desni gumb pa ga prenesete na nov kraj. Deluje tudi prek
  ve virtualnih konzol.

  Sporoila jedra operacijskega sistema: v datoteko /var/adm/messages
  (ali /var/log/messages) se zapisujejo sporoila jedra, vkljuno z
  izpisom ob zagonu. Tudi ukaz dmesg je uporaben.


  9.4.  Kje najdemo programe


  e vas skrbi, kje boste nali nadomestila za svoje stare programe z
  DOS/Windows, vam svetujemo, da se najprej obrnete na enega od glavnih
  arhivov programja za Linux:  <ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux>,
  <ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux>, ali  <ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux>
  (vsi so zrcaljeni irom sveta, tako da poiite najblije zrcalo).
  Drug imeniten kraj je stran ,,Linux Applications and Utilities Page``
  na  <http://www.xnet.com/~blatura/linapps.shtml>.


  9.5.  Sladkorki


  Na Linuxu lahko poenjate cel kup stvari, ki jih je bilo nerodno,
  teko ali pa sploh nemogoe izvesti pod DOS/Windows. Tole je kratek
  seznam; le toliko, da dobite okus:

  *  Ukaz at omogoa izvajanje ukazov ob doloenem asu

  *  awk je preprost, a moan jezik za delo s podatkovnimi datotekami
     (in ne samo z njimi). e je podatki.dat tabela s podatki, lahko z
     naslednjim enovrstinim programkom izpiete prvo in etrto polje
     vseh zapisov, ki v drugem polju vsebujejo niz ,,abc``:

       $ awk '$2 ~ "abc" {print $1, "\t", $4}' podatki.dat

  *  Ukaz cron je uporaben za izvajanje periodinih opravil (ob danem
     dnevu in/ali uri). Glejte man 5 crontab za podrobnosti.

  *  Ukaz file <datoteka> poskusi uganiti zvrst datoteke (besedilo,
     program, arhiv ipd.).

  *  Ukaz find (glejte tudi razdelek ``Imeniki: vzporedba ukazov'') je
     eden najmonejih in najuporabnejih. Uporablja se za iskanje
     datotek, ki zadoajo navedenim pogojem, obenem pa lahko na njih
     tudi delujemo. Splona skladnja ukaza je:

       $ find <imenik> <izraz>

     kjer <izraz> vkljuuje pogoje iskanja ter delovanje na najdene
     datoteke. Primeri:

       $ find . -type l -exec ls -l {} \;

     poie vse datoteke, ki so simboline povezave, in izpie, kam kaejo.

       $ find / -name "*.old" -ok rm {} \;

     poie vse datoteke s pripono .old in jih pobrie, pri vsaki pa vpraa
     za potrditev.

       $ find . -perm +111

     poie vse izvodljive datoteke.

       $ find . -user root

     poie vse datoteke, katerih lastnik je root. Monosti je e veliko,
     glejte prironik.

  *  Ukaz grep poie regularne izraze (seveda tudi enostavne nize) v
     datotekah. Spodnji primer preie vse datoteke s pripono .tex v
     trenutnem imeniku in izpie tiste, v katerih nastopa niz
     ,,geolok*``: geoloka, geolokega, geolokim...

       $ grep -l "geolok*" *.tex

  *  Regularni izraz so navidez zapleten, vendar hudirjevo moan nain
     za iskanje po besedilih. Naslednji regularni izraz, ^a[^a-
     m]X{4,}txt$ poie vse vrstice, ki zadoajo naslednjim pogojem:
     zanejo se z ,a`, temu sledi katerikoli znak razen rk z intervala
     a-m, temu sledijo tiri ali ve rk X, in se konajo s ,,txt``.
     Regularne izraze poznajo vsi spodobni urejevalniki, less, in mnogi
     drugi programi. man grep vam lahko slui kot uvod v regularne
     izraze.

  *  Ukaz script <dnevnik> pie dnevniko datoteko komunikacije
     uporabnik-raunalnik v navedeno datoteko, dokler ne vtipkamo ukaza
     exit. Uporabno pri odkrivanju napak.

  *  Ukaz sudo selektivno dovoljuje uporabnikom nekatera opravila, ki so
     sicer dovoljena samo sistemskemu skrbniku, npr. formatiranje in
     priklapljanje diskov. Preberite prironik za dodatne informacije.

  *  Ukaz uname -a izpie osnovne informacije o sistemu.

  *  Naslednji ukazi tudi lahko kdaj pridejo prav: bc, cal, chsh, cmp,
     cut, fmt, head, hexdump, nl, passwd, printf, sort, split, strings,
     tac, tail, tee, touch, uniq, w, wall, wc, whereis, write, xargs,
     znew.  Preberite ustrezne strani prironika.


  9.6.  Pripone imen datotek in programi, ki jih uporabljajo


  Pri imenih datotek ste morda naleteli na celo kopico razlinih pripon.
  e izpustimo nekatere bolj eksotine (datoteke s pisavami in podobno),
  naslednja tabela podaja, kaj je kaj.

  *  1 ... 8: sestavki referennega prironika (angl. man pages).
     Uporablja jih program man.

  *  arj: arhivi, napravljeni s programom arj.

  *  dvi: izhodna datoteka, ki jo izdela TeX (glejte spodaj). Prikaete
     jo s programom xdvi, s programom dvips pa jo lahko odtisnete ali pa
     predelate v format PostScript (pripona .ps).

  *  gz: stisnjena datoteka; razpnemo jo z ukazom gzip -d.

  *  info: hipertekstna datoteka informacijskega sistema GNU texinfo.
     Prikaete jo s programom info.

  *  lsm: datoteka Linux Software Map. Navadna besedilna datoteka z
     opisom programskega paketa.

  *  ps: datoteka v formatu PostScript. Prikaemo ali odtisnemo jo s
     paketom GhostScript (ukaz gs) in, neobvezno, ghostview ali gv.

  *  rpm: paket Red Hat. Namestite ga z namestitvenim programom rpm.

  *  taz, tar.Z: arhivska datoteka izdelana s programom tar in stisnjena
     s programom compress.

  *  tgz, tar.gz: arhivska datoteka izdelana s programom tar in
     stisnjena s programom gzip.

  *  tex: izvorna datoteka za stavni sistem TeX. Namestite paket tex, ki
     je na voljo v mnogih distribucijah. Paket je precej obseen. Nekaj
     asa je kroila okrog distribucija NTeX s pokvarjenimi pisavami,
     pazite nanjo.

  *  texi: izvorna datoteka za dokumentacijski sistem GNU texinfo, iz
     katere lahko pridelamo datoteko .tex in interaktivno hipertekstno
     datoteko .info. Potrebujete paket texinfo.

  *  xbm, xpm, xwd: bitne slike. Prikazujete in popravljate jih lahko s
     programom xpaint.

  *  Z: datoteka, stisnjena s programom compress.


  9.7.  Pretvorba datotek


  Pri izmenjavi besedilnih datotek med okolji DOS/Windows in Linux
  pazite na dejstvo, da sistema zakljuujeta vrstice na razlien nain.
  V DOS se vsaka vrstica zakljui z dvema znakoma, CR/LF (Carriage
  Return/Line Feed; pomik na zaetek vrstice, skok v novo vrstico), pod
  Linuxom pa samo z LF. Datoteke z DOS zato na Linuxu izgledajo
  okrancljane z znaki ^M na koncu vsake vrstice; obratno pa datoteke z
  Linuxa DOS razume kot eno samo kilometrsko vrstico. Orodja kot so
  dos2unix in unix2dos prevajajo iz enega formata v drugega.

  Za zapis naih znakov se uporablja kar nekaj razlinik kodnih
  razporedov. Pod DOS se najve uporablja CP852 ali stari sedembitni
  standard JUS I.B1.002, pod Windows CP1250, na Linuxu pa ISO 8859-2
  (Latin 2). Med razlinimi kodnimi nabori lahko pretvarjate z orodjem
  recode.

  Pretvorba iz formatov Word ali WordPerfect v navadno besedilo je
  malenkost zahtevneja, je pa mona. Potrebujete eno od orodij, ki jih
  najdete na primer na  <ftp://ftp.tex.ac.uk>. Poskusite s paketom
  word2x iz imenika /pub/tex/tools/', ali pa katerega od paketov iz
  imenika /pub/tex/support/.


  10.  Konec, zaenkrat


  estitamo! Zdaj imate e nekaj pojma o Unixu in lahko zanete z delom.
  Zavedajte pa se, da je vae poznavanje sistema zaenkrat e vedno
  omejeno, in da potrebujete ve prakse, preden se boste v Linuxu
  poutili kot doma. e pa je va namen le, da se nauite katerega od
  uporabnikih programov, s katerimi boste delali, pa je tukaj zapisano
  za najosnovneje poznavanje sistema e isto dovolj.

  Preprian sem, da boste uivali ob Linuxu in se nauili vse ve in ve
  o njem -- tako kot vsi. Stavim tudi, da se ne boste nikoli ve vrnili
  nazaj na DOS in Windows. Nazadnje upam, da je zapisano jasno povedano,
  in da je bilo v pomo vsem trem ali tirim bralcem, ki so se prebili
  do tod.


  10.1.  Copyright


  e ni drugae povedano, so spisi Linux HOWTO pravno zaiteni s strani
  svojih avtorjev. Spisi Linux HOWTO se smejo razmnoevati in razirjati
  v delu ali v celoti, v tiskani ali elektronski obliki, pod pogojem, da
  je to sporoilo v vseh kopijah ohranjeno v nespremenjeni obliki.
  Redistribuiranje s pridobitnimi nameni je dovoljeno in vzpodbujano,
  vendar pa avtor eli biti obveen o taknih distribucijah.

  Vsi prevodi, izpeljana dela ali zbirke, ki vkljuujejo katerikoli spis
  Linux HOWTO se morajo razirjati pod enakimi pogoji. Iz spisov HOWTO
  tako ne morete izvesti izpeljanega dela in ga razirjati pod pogoji,
  ki so bolj omejujoi od navedenih. Izjemo pod doloenimi pogoji lahko
  dovoli urednik projekta Linux HOWTO; naslov je naveden nije v
  besedilu.

  Na kratko, pomagati hoemo, da se ta informacija raziri skozi imve
  kanalov, vendar pa se ne odrekamo svojim avtorskim pravicam, in elimo
  biti obveeni o nartih za razirjanje spisov HOWTO.

  e imate vpraanja, prosim stopite v stik s Timom Bynumom, urednikom
  spisov Linux HOWTO. Prek e-pote je dosegljiv na naslovu
  linux-howto@metalab.unc.edu.


  10.2.  Pravni poduk


  ``From DOS to Linux HOWTO'' je napisal Guido Gonzato,
  guido@ibogfs.cineca.it. Prevod v slovenino z nekaj priredbami je
  delo Primoa Peterlina, primoz.peterlin@biofiz.mf.uni-lj.si. Pisec se
  zahvaljuje Mattu Welshu, avtorju ``Linux Installation and Getting
  Started'', Ianu Jacksonu, avtorju ``Linux frequently asked questions
  with answers'', Giuseppu Zanettiju, avtorju italijanske knjige
  ``Linux'', vsem, ki so mi po elektronski poti poslali predloge,
  posebej pa Linusu Torvaldsu in skupini GNU, ki so nam dali Linux.

  Ta spis je ponujen taken, kot je. Veliko napora je bilo vloenega v
  to, da bi bila zapisana informacija im toneja, vendar pa jo
  uporabljate izkljuno na lastno odgovornost. Ne pisec in ne prevajalec
  ne odgovarjata za kakrnokoli kodo, ki bi morebiti sledila iz uporabe
  tega dela.

  Odziv -- pronje, predlogi, opljuvanja in podobno -- je vedno
  dobrodoel.

  Uivajte Linux in ivljenje,

  Guido   =8-)

